Premazi z nizko vsebnostjo E
Ko se steklo absorbira s toploto ali svetlobno energijo, se jo premakne s premikajočim se zrakom ali pa se prekrije z stekleno površino. Sposobnost materiala za sevanje energije se imenuje njegova emisivnost. Vsi materiali, vključno z okni, oddajajo (ali oddajajo) toploto v obliki dolgega vala, daleč infrardeče energije na njihovi temperaturi. Ta emisija sevalne toplote je ena od pomembnih komponent prenosa toplote za okno. Zmanjšanje emisije oken lahko močno izboljša njegove izolacijske lastnosti.
Standardno prozorno steklo ima emitanco 0,84 na dolgih valovnih delih spektra, kar pomeni, da oddaja 84% energije, ki je možna za objekt pri njegovi temperaturi. To pomeni tudi, da 84% sevanja dolgih valov udari po površini. Steklo se absorbira in le 16% se odbije. Po primerjalnih, nizko-E steklenih prevlekah je lahko emisija tako nizka, kot 0,04. Takšna zasteklitev oddaja le 4% možne energije pri njeni temperaturi in tako odseva 96 % incidenta dolgih valov, infrardečih sevanj
Podatki o izdelkih proizvajalcev oken morda ne vsebujejo seznamov emisijskih vrednosti. Še bolj pa je učinek prevleke z nizko vsebnostjo E vključen v faktor U za enoto ali steklo.
Sončno odbojnost premazov z nizko vsebnostjo E se lahko manipulira tako, da vključuje specifične dele vidnega in infrardečega spektra. To je izvor izraza spektralno selektivni premazi, ki izberejo specifične dele energetskega spektra, tako da se prenašajo zaželene valovne dolžine energije. Materiali za zasteklitev so lahko zasnovani tako, da optimizirajo pretok energije za sončno ogrevanje, dnevno svetlobo in hlajenje.
